Koncentracija intelektualnega potenciala kot predpogoj nastanka nacije¹

prof. dr. Igor Lukšič | 29. 3. 2021

Intelektualci so nujna sestavina narodnega in nacionalnega. Tako zelo nujna in neizbrisljiva sestavina, da brez intelektualcev ni ne naroda ne države. Mnogi so bili prepričani in še vedno postavljajo kot samozadostnost »tla in kri«, »blut und boden«, torej naravno, biomehanično prezenco narojenega ljudstva na določenem ozemlju. Naravna posredovanost naroda kot naivna neposrednost samoumevno obstoječega naj bi bila sama po sebi dovolj tako zelo, da se tudi družbeno in politično legitimira. Ta krogotok je tudi vedno najožje jedro »echte« populizma, ki zmore sproducirati centrifugalno silo širokih, globokih in obsežnih političnih dimenzij tipa nacizma, fašizma ali bolj očesu prijaznega pa zato manj vidnega amerikanizma.

Intelektualci niso samo misleci, premišljevalci, proizvajalci, premetovalci idej, temveč so predvsem organizatorji celotne produkcije vedenja, ki ima posebno pomembno vlogo v načinu produkcije, ki se mu reče kapitalizem. Kapitalizem se je prebil s posebnim odnosom do narave in naravnih zakonov, z voljo, da vse naravno spozna in predela po človekovi potrebi in naredi za dobro najprej za ljudi, nato pa vse bolj in nazadnje že kar pretirano predvsem za reprodukcijo sistema. Ta sistem si sebi primerno kreira tudi družbo in politiko. Vedenje o naravi je poganjalo tehniko, tehnika pa je bila uporabljena vedno samo toliko in tam, kjer jo je kapitalski sistem uspel dobro predelati za svojo reprodukcijo. Vse vedenje ni uporabljeno, ker ni uporabno, uporabno pa ni, ker ne gre v prid reprodukcije kapitalističnega sistema.

Da se ne bi znanje kar tako brez pravega smisla in mimo volje reda gnalo za svojimi anarhičnimi cilji, je moderna doba uporabila že v fevdalizmu oblikovano institucijo, ki je imela prave zasnove poslanstva tudi za novo dobo. Univerzo. V njej se izven glavnih družbenih in političnih tokov producira nova znanja in samo tisto, kar praksa potrebuje, lahko pride ven, sicer ostaja za zidovi univerze in knjižnic, da ne moti interesne konstrukcije vedno na novo nastajajoče ureditve. 

Če je stara doba gradila na duhovništvu kot glavni intelektualni potenci, ki je organizirala idejno življenje v ideologijo in hegemonijo dobe, je to bilo za novo dobo ne le premalo, temveč zavirajoče in mestoma celo ubijajoče. Bitka med znanostjo in teologijo, bitka med zgornjimi in spodnjimi fakultetami je bila tudi bitka za večjo koncentracijo novih intelektualcev, ki so utemeljevali realnost na naravi in kasneje vse bolj na družbi in politiki, ne pa na bogu ali iz božje prezence. Preurejanje razmerja med cerkvijo in državo na Zahodu ni narekoval kak samooklicani revolucionizem socialističnega ali komunističnega porekla, temveč je bil tu najbolj radikalen liberalizem kot glasnik interesov meščanstva, glavnega nosilca nove dobe. To je bila realna mašina, ki je vse ostanke fevdalnega predelovala v prežvečene postranke dobe, da so se enim gravžale, drugi pa so za njo točili solze nostalgije po dobi, ki je še imela prave vrednote. Današnji neoliberalizem samo nosi to štafetno palico zvesto naprej prav tako radikalno predelujoče vse staro polfevdalno, korporativno in komunitarno v diferencirajoče elementarno individualno.

Univerza je tako v službi novega reda oblikovala tudi narod, ki ga je nova doba v 16. st. zastavila kot družbeno orodje in okvir prodora kapitalizma. Brez naroda ni razvoja kapitalizma in brez kapitalizma ni naroda. Prve korake je kapitalistični način produkcije ljudi seveda opravil brez naroda, vendar je koncentracija kapitala zahtevala bolj organizirane družbene in politične forme legitimiranja, ki so vodile do narodov in nacionalnih držav.

Univerza kot izvorno fevdalna ustanova utemeljena na univerzalizmu in zato tudi na latinščini, je postopoma postala ustanova reprodukcije narodnih inteligenc in voditeljev in iz vesoljne znanosti vse bolj vstopala v službo naroda in nacionalne države. Koncentracija kapitala je zahtevala tudi koncentracijo znanja in nov model koncentracije politične moči. Narod, univerza, nacionalna kapitalistična država so tako postale triumvirat, ki je sredi 19. stoletja postal standard, v dvajsetem stoletju pa neprebojni jopič napredka in razvoja (zahodnih) družb.

Na Slovenskem se je narodno oblikovalo sočasno s prodorom kapitalizma v zahodni Evropi. Koncentracija intelektualnega kapitala se je najpoprej dogajala na fevdalni osnovi, to je okrog Rimskokatoliške cerkve, ki je omogočalo nove preboje za novo dobo samo v formi odpadništva. Trubarju je bilo jasno, da je zastavil novo intelektualizacijo okrog knjige, razširjanja knjige, opismenjevanja in šolanja in nazadnje okrog »nove cerkovne ordnunge«. To slednje je pomnilo zasnovo nove ne le cerkvene, temveč družbene in politične organizacije za potrebe nove dobe. Trubar je koncentracijo intelektualnih sil mislil zelo tenkočutno, globoko in sistemsko. Na Slovenskem smo zato prvo najvišjo šolsko ustanovo dobili ob koncu vladavine protestantizma, novega političnega gibanja za narodno državo. Ko se je fevdalizem ob koncu 16. stoletja ponovno vzpostavil kot edina alternativa, je tudi dognal, da brez koncentracije intelektualnega potenciala več ne bo šlo. Namesto protestantske je bila ustanovljena najvišja šola v okviru katoliške doktrine.

Protestantizem kot moderno družbeno in politično gibanje ob prodoru kapitalizma je tudi na slovenskem zastavil šolanje za orodje preporoda ljudstva v narod. Vpeljeval je spremembo načina produkcije, spremembo ideološke konstrukcije od tiste, ki je podpirala fevdalizem, v novo, ki je podpirala kapitalizem, individualizem, svobodo posameznika. Zato je zastavil oblikovanje aparatov, ki bodo podprli novo usmeritev: novo cerkveno organizacijo, nacionalni jezik, knjige, šole in na koncu najvišje šole. Adam Bohorič, eden od najtesnejših sodelavcev Primoža Trubarja, je zastavil višje oblike šolanja že leta 1568. Vsi poskusi protestantskega gibanja na slovenskem v smeri utrjevanja šolstva in vzpostavljanja oblik višjega šolstva so z rekatolizacijo po letu 1598 propadli. Šole so zaprli, zaprli so protestantske cerkve, duhovnike in učitelje pa izgnali. (Brglez, 1999:16)

Izgradnja (identitete) naroda gre z gradnjo strukture družbe:  narod za svojo graditev rabi intelektualce, organizatorje življenja naroda, mislece naroda, mislece prakse naroda in vseh slojev, mislece celote naroda in njegove vpetosti v svet, mislece celote sveta. Kapitalizem je oblikoval nove organske intelektualce, kot bi rekel Gramsci, ki so organizatorji novega načina produkcije življenja ljudi. 

Pomembna forma novega načina produkcije življenja ljudi je narod in nacionalna država. Slovenski protestantizem je bilo gibanje na sledi tega cilja: kako iz slovenskega ljudstva oblikovati narod in nato nacionalno državo, kako iz fevdalizma prestopati in prestopiti v kapitalizem? Fevdalna reakcija je pokončala to modernizirajoče gibanje, vendar je bilo jasno, da sile nove ureditve ne more povsem zaustaviti. 

Intelektualizacija življenja je zahtevala intelektualne bitke in intelektualce tudi za obrambo starega reda. Zato se pojavljajo visoke šole pod okriljem ideološkega branika fevdalizma rimskokatoliške cerkve in njenega intelektualnega meča, jezuitskega reda. Jezuiti so prišli v Ljubljano 1597 kot pomemben del intelektualnega zagovora rekatolizacije, vzpostavili so srednje in visoko šolstvo, ki je bilo v njihovem okrilju vse do prepovedi jezuitskega reda leta 1773. 

Akademija Operozum, ki je bila ustanovljena leta 1693, je oblikovala idejo univerze, ki naj bi nastala iz jezuitskega višjega študija. »Namera, da bi podeljevali akademske stopnje, priča o konceptu prave univerze jezuitskega tipa s popolno filozofsko in teološko fakulteto, ki bi ji bil tudi pravno priznan značaj univerze«. (Brglez, 1999:20) Izdelali so tudi finančni načrt in postopno so uvajali nova predavanja filozofije, kanonskega prava, matematike. Po izgonu jezuitov, so šole prešle v roke države in začele šolati predvsem uradnike, kamor so sodili tudi duhovniki. Jožef II. je visokošolski študij oklestil, zato so že 1787 sestavili peticijo za ponovno uvedbe visokošolskega študija. Študij je potekal na liceju, ki ga je vodil rektor na več smereh, ki so jih imenovali tudi fakultete. 

1809 je Napoleon uvedel že kar pravi podobno univerzo, ki naj bi prebivalce Ilirskih provinc obdržala na domačem terenu, da ne bi šli študirat v Avstrijo. Univerza je bila orodje bitke za hegemonijo med nemško izšolanimi intelektualci staro fevdalnega kova privrženih habsburški monarhiji in novimi intelektualci, ki naj bi se izšolali za francosko državo v duhu francoske revolucije. 

Po izgonu Napoleona se je študij spet reduciral, tokrat na tri smeri vse do marčne revolucije. V času ljubljanskega kongresa 1821 je Franc I.  govoril profesorjem univerze,  da je treba »čim več mest prepustit duhovnikom ali pa kar cele zavode predati redovom in hkrati omejevati število študentov iz nižjih socialnih slojev.« (Brglez, 1999:28) S tem je dal cesar jasno vedeti, da je visoka šola namenjena predvsem ali samo utrjevanju fevdalne ureditve in ne sme biti v službi družbenih slojev, ki so prodirali v glavni tok družbenega dogajanja.

Pomlad narodov od februarske in marčne revolucije je postavila vprašanje univerze kot eno glavnih zastavitev krepitve vsakega posamičnega naroda². Vsak narod, ki je že bil na tej stopnji, da je oblikoval zahtevo po vsaj souporabi svojega jezika v javnosti in uradih, je že vedel, da mora za izpolnitev tega cilja oblikovati svoje šolstvo vključno z univerzo, kjer se bodo usposabljali učitelji učiteljev v narodnem jeziku. To je bila minimalna ali izhodiščna zahteva. Od tu naprej pa je bilo spet jasno, da brez razvoja jezika na posameznih ključnih področjih in jezika ključnih znanostih, ne more biti elementov jezika, da bi se učil. Jezik naroda je bilo treba ustvariti, graditi in negovati. Za to pa je bilo treba vzpostaviti prakse in institucije, znotraj katerih se je to edino dalo. Zahteva po razvoju celokupne univerze v narodnem jeziku je bila edina logična in nujna sopotnica zahteve po uvedbi narodnega jezika v urade in šole. Slednja pa je rasla, venela in se krepila iz silovitosti doživete represije in nemoči, ki jo je ljudstvo doživljalo pri rabi svojega jezika. To slednje je zlasti veljalo za slovensko področje, saj je bilo notranje moči, ki bi gnala koncentracijo intelektualne sile bore malo³, zato se je umeritev v svoje institucije napajala predvsem kot odgovor na represijo nemškega elementa.

 

Neverjetno je bilo to hitro prelivanje zahteve po univerzi leta 1848 in 1919 do vseh ustreznih organov in nazadnje do odločitve vlade. 15. marca 1948 je avstrijski cesar na zahtevo upornikov uvedel ustavo. 2. maja so dijaki ranocelniške šole že naslovili na učiteljski zbor vlogo za ustanovitev univerze. Proces odločanja je tekel zelo hitro. 4. maja je že zasedal učiteljski zbor in sprejel sklep, da vlogo posredujejo deželnim stanovom in mestnemu magistratu v Ljubljani. 11. maja je profesorski zbor vlogo v dokončni verziji sprejel in jo poslal naslovnikoma. Glavni pobudnik dr. Sporer, rektor liceja in svetnik pri deželnem poglavarstvu je v Novicah objavil tudi spomenico z naslovom. »Vseučiliša nam je v Ljubljani treba«.  »Naprava vseučiliša v Ljubljani je silno koristna in imenitna reč za celo državo. Pa le, če združena moč ta namen doseči pomaga, se zmore ta naprava vstanoviti. Ako pa ta namen bolj natanko prevdarimo, se na eni strani velika dobrota te naprave – na drugi pa tudi težave in stroški pokažejo, katero njene vstanovljanje in ohranjenje terja. … Zavoljo pomanjkanja vikših šol pa narod zagotovo velike zgube terpi, če bistre glave zavoljo tega svoje omikanje v ptujih deželah in v ptujih jezikih iščejo, svojo imenitnost tam dosežejo in ptujim narodom zapadejo, de tako domačija svoje narboljši moči zgubuje in v svoji dušni dremoti le zunanje spodbude pričakuje. Koliko je bila Kranjska dežela po ti poti slavnih glav zgubila, imamo v pretečenih in zdanjih časih dovelj prič in ta zguba narodnosti se mora pomanjkanju samostojnih pomočkov šolskiga izobraženja pripisati…« (Novice, Ljubljana 1848, št.91)

Glede ustanovitve univerze v Ljubljani se je javnost kar dobro zagrela. Novice so idejo po ustanovitvi univerze popularizirale. Kranjska občina je na stanove naslovila peticijo, ki naj bi jo sestavil France Prešeren. Slovenski poslanci na Dunaju so idejo prenesli do vlade, ki je »5. oktobra  z odlokom dovolila dve brezplačni stolici za pravoslovna predavanja v Ljubljani, eno za državljansko, drugo za kazensko pravo.«  (Benedetič, 1999:35) Marca 1848 so se predavanja v Ljubljani že začela. Avgusta 1849 je predavatelj slovenskega rodu umrl. Vlada na Dunaju je to izrabila in predavanja v Ljubljani ukinila ter obe slovenski pravni stolici prenesla v Gradec. Vlada je hkrati odpravila tudi slovensko ranocelniško in modroslovno šolo. Predavanja v Gradcu v slovenščini so potekala do leta 1855, potem pa so jih pod pritiskom germanizacije ukinili. Formalni razlog je bil premajhno število študentov.

Gibanje za slovensko univerzo, ki je sredi 19. stoletja vzplamtelo z vso močjo, je zaradi premoči nemštva in konsolidacije v habsburški monarhiji uplahnilo in se pojavljala le še od časa do časa, vzporedno z močjo in obsegom narodnega gibanja Slovencev in nemočjo nemštva in šibkostjo monarhije.

Takoj po delitvi habsburške monarhije je bil 15. novembra 1867 sprejet zakon, ki je omogočil svobodo zbiranja in združevanja. Začelo se je obdobje taborov in shodov. V tem gibanju se je ponovno okrepila pobuda za ustanovitev pravnega študija v Ljubljani in se razpravljala idejo po še nekaterih drugih študijih. Ta razprava je tekla do leta 1871, ko se je monarhija spet postavila bolj na ostro do sredobežnih sil in je narodnobudniške ideje in aktiviste bolj trdo prijela.

V letu 1890 je bila na Dunaj poslana pobuda za ustanovitev pravne  akademije, vendar brez resnega odmeva.

Pravi preobrat je glede zahtev po univerzi nastopil na 50. obletnico prve zahteve, to je leta 1898. Kot ugotavlja Benedetičeva (1999:47), so slovenski voditelji spoznali, da bodo morali sami veliko več narediti za vzpostavitev univerze: vložiti sredstva v vzgojo predavateljev, priskrbeti sredstva za prostore in financiranje, preskrbeti študente, kar je pomenilo okrepiti srednje šole. Pomembno je bilo tudi dejstvo, da je popotresna Ljubljana veliko bolj smelo zastavila svoje načrte kot prestolnica slovenstva.

Nemški nacionalizem se je na avstrijskih univerzah tako okrepil, da so nemški študentje fizično obračunavali z nenemškimi, torej tudi s Slovenci. Stanje gotovo dobro ilustrira članek objavljen v Slovenskem narodu 3. februarja 1898 z naslovom Slovensko dijaštvo na razpotju. Med drugim pravi takole: »Dospeli smo tako daleč, da je postala slovanska beseda na vseučiliških tleh ‘nečuvena provokacija’, in da se smatra najnedolžnejši slovanski pogovor kot zarota proti ‘starim nemškim pravicam’.« (po Benedetič, 1999:51)  Zato so slovenski študenti prosili in pozivali slovenske oblasti na več ravneh, od župana Hribarja do stanov, da ponovno zahtevajo univerzo v Ljubljani v slovenščini.

Dr. Danilo Majaron je leta 1898 prevzel iniciativo za ustanovitev univerze v Ljubljani. Pri utemeljevanju predloga je opozoril, »kako nevarno je puščati izpred oči velika kulturna in politična vprašanja, pa se zato plaziti po tleh za drobtinami – to nam kaže ravno letošnja petdesetletnica vprašanja o slovenski univerzi v Ljubljani.« (Benedetič, 1999:56) Majaron je tudi poudaril, da je ves jug države od Kotorja do Gradca brez univerze in da je Ljubljana najbolj ustrezno mesto, da bi se tu ustanovila univerza, na kateri bi predavali v slovenskem, pa tudi v nemškem, srbohrvaškem in italijanskem jeziku. V diskusiji o nastanku univerze v Ljubljani so opozorili tudi na dejstvo, da je slovenskih dijakov, ki vsako leto končajo srednje šolanje in so potencialni študentje, čez šeststo do sedemsto.

Velika razprava se je vnela tudi glede učbenikov. Nemški poslanci so  izpostavljali dejstvo, da v slovenščini ni učbenikov za študij. Majaron jim je odgovoril, da so tudi v nemščino dobili učbenike stoletja po tem, ko so ustanovili univerze, saj je bil na njih vrsto stoletij glavni jezik latinščina. »Literature imamo v drugih jezikih dovolj in vseučiliški profesor ni za to tukaj, da bi od strani do strani iz knjig dijakom predaval, ampak za to, da  s svojo individualnostjo vodi mladino po polju znanosti.« (Majaron po Benedetič, 1999:63)

V letih 1890 do 1902 so pobudo prevzeli dijaki in študentje, ki so organizirali vrsto protestnih shodov,  ker jih avstrijska država in univerzitetne oblasti niso zaščitile pred tudi zelo divjimi izpadi nemških študentov. Anton Aškerc je bil nad temi dogajanji tako navdušen, da je v Ljubljanskem zvonu zapisal: »Agitacija za vseučilišče v Ljubljani je najveselejši dogodek naše zgodovine v prvem letu novega stoletja. To agitacijo so započeli naši slovenski vseučiliščniki in dokazali s tem, da živi v njih živa narodna zavest, in da globoko čutijo krivice, ki se gode našemu narodu na polju narodne izobrazbe. To nam daje upanje, da naš narod, ki ima takšno izobraženo mladino še ni izgubljen, saj ga bodo skoro vodili novi navdušeni rodoljubi… Agitacija za ljubljansko vseučilišče je šele začeta. Ta akcija se mora nadaljevati tako dolgo, dokler se naš ideal ne uresniči…« (Ljubljanski zvon, 1901, št. 12 po Benedetič, 1999:111)

V javno razpravo o potrebnosti univerze je vstopil tudi dr. Savič: »Takšno kulturno podjetje, kakršno je vseučilišče, je možno le tam, kjer se vse sile narodove razvijajo svobodno; tak razvoj pa je zopet možen v urejeni državi. V urejeni, moderni državi smo, hvala Bogu, toda naše narodne sile se ne morejo svobodno razvijati, niti gmotne, niti duševne« (Savič, 1898:737)

Savič ugotavlja, da Slovenci živimo na »bojišču« treh velikih kulturnih tipov v Evropi: romanskega, germanskega in slovanskega. Oba neslovanska »brezobzirno izkoriščata svojo premoč » in »navaljujeta na nas z gmotno in duševno persilo, da nas tuja obrtnost in trgovina vedno huje oklepata in kruto ovirata naravni razvoj naših narodnih sil.«  Slovenci, ugotavlja, smo prešibki, zato si iščemo zaveznikov ali pa se sklicujemo na enakopravnost, kar ni rodilo sadov. »Ali ne vemo, ali pa si nalašč prikrivamo, da nam niti najprijaznejša vlada ne more pomagati, dokler je mogočni in velikanski birokratski aparat v rokah naših narodnih nasprotnikov.« (Savič, 1898:738)

Po njegovem zahtevo po univerzi goni »hrepenenje po samorodni kulturi«, ki ne sprejema individualizma zahoda, temveč gradi na altruizmu, ki je lasten slovanskim narodom.  Kar zahteva Savič (1898:739) je: »… pustite nas, mogotci, da se po svoje gibljemo! Pustite nas, da se brez ovir razvijamo, da svobodno živimo! Tudi mi se hočemo – da govorim z imenitnim Čehom – »narodno izžiti«…«

»’Naša univerza’ ni prazno geslo … ni bojni krik… je izraz kulturnih in etiških, gmotnih in duševnih interesov našega naroda.«

»Na surovo stališče golega nasilja se ne ponižajmo; zmagamo trajno le tedaj, če spejemo za velikim etiškim smotrom z etiškimi sredstvi… Najhujše nasprotnikovo orožje, s katerim nas zasekava v živo, je njegova razvita obrtnost, trgovina in duševna nadvlada. Zategadelj pa je takisto važna kakor univerza gospodarska naša emancipacija. … dokler si ne prisvojimo znanosti in spretnosti v modernem finančnem gospodarstvu, dokler v tem pogledu ne umemo vsaj del tega, kar mojstri-židje, dotlej bodemo inferiorni i gmotno i duševno; saj vidimo, da usodo milijonov evropskih narodov odločuje peščica milijonarjev ali milijarderjev, ki so si svoje imetje pridobili le s finančnimi operacijami; in tako tudi nad slovanskimi množicami gospodujejo ekonomsko premeteni sosedje…«

»Hkratu z gospodarsko emancipacijo pa se mora pričeti duševna emancipacija. Da se pa uspešno zvrši duševna osamosvojitev, brez katere se gospodarska niti misliti ne da, baš to bode namen naše univerze!« (Savič, 1898:740-741)

Slovenci smo po svoji kulturni in geografski legi  »poklicani, da posredujemo med zapadnjaškim svetom in slovanskim jugom in iztokom« »in eno izmed najimenitnejših sredstev, da se usposobimo za to kulturno misijo, bode – naše vseučilišče.« (Savič, 1898:741)

»To zbliževanje naših posvetnih teženj s kulturo drugih slovanskih narodov bo eno izmed glavnih zadač ljubljanskega vseučilišča, a le-tega ustanovitev bi bila začetek našega preporoda, naše renesanse!« (Savič, 1898:741-742)

Savič je razpravo po univerzi uokviril v neke vrste narodni in nacionalni program, ki ga je slovenska zgodovina spregledala.

Nemški študentje so še poostrili nasilje nad nenemškimi na avstrijskih univerzah. Uporabili so celo strelno orožje. To je bila dobra senzibilizirajoča osnova, da so slovenski politiki začeli vprašanje univerze širiti med ljudstvo kot vprašanje obstoja in razvoja naroda v celoti. V tem trenutku pa je prišlo do vse večjega razkola na političnem terenu, kar se je preslikalo tudi na vprašanje o potrebnosti slovenske univerze. 

Obnova zahteve po univerzi je nekako pozabila na eno pomembno okoliščino, na katero je opozoril Henrik Tuma v Omladini leta 1905. Ugotovil je, da v Ljubljani ni niti ene popolne srednje šole in niti enega organa, ki bi pripravljal snov za pouk v srednjih šolah. »Trst, Gorica, Maribor, Celje in Celovec danes nimajo niti slovenskih ljudskih šol. A priori je po mojem mnenju torej akcija za visoko šolo zgrešena, ker bi se moralo vsaj vzporedno zahtevati splošno organiziranje narodnih šol.« (Tuma, 1905a:147)

Klerikalci so se leta 1908 v Ljubljani močno utrdili. Zgodovinar Gestrin je trdo ocenil cilje slovenskih klerikalcev tistega časa: »Trudili so se, da bi za vedno utrdili suženjski položaj slovenskega naroda. Vzgajali so ga v zvestobi do Avstrije in cesarja, v pokornosti tuji oblasti ter hoteli pri tem spremeniti njegove vrline – vestnost, sposobnost itd. v oporo in sredstvo učvrstitve te oblasti.« (Gestrin, 1950:158) Zato klerikalci niso podpirali več celotne univerze v Ljubljani, temveč so se zavzeli za ustanovitev predvsem teološke fakultete.

Liberalni del političnega telesa je ugotovil, da je vprašanje univerze ne le kulturno, temveč predvsem politično vprašanje. Poslanec Jarc je ugotavljal, da je bil deželni zbor do tedaj neuspešen pri reševanju univerzitetnega vprašanja tudi zato, ker ga je naslavljal kot kulturno in ne kot politično vprašanje.

Janez Evangelist Krek je svoje stališče glede ustanovitve univerze v Ljubljani postavil v politični kontekst: »Konsolidirane politične razmere na Kranjskem, veliki gospodarski in kulturni napredek našega naroda in – last not least – demokratski značaj našega javnega življenja ustvarjajo tak temelj za visoko šolo, da ga moremo malokje najti.« (Krek, 1909:102)

Razklanost med političnimi elitami na liberalce in konservativce se je izkazala tudi ob vložitvi pobude za ustanovitev univerze v Ljubljani, ki sta jo ločeno vložila poslanca državnega zbora liberalec Hribar in klerikalec Šušteršič.

Delitev se je razvnela tudi med mladimi, ki so po strankarskem kriteriju pripravljali shode. Slovensko narodno-radikalno dijaštvo se je zbralo v septembru 1909 in me drugim v resolucijo zapisalo na prvem mestu, da »vidi v organizaciji slovenskega klerikalnega dijaštva del one mednarodne sile, ki uporabljajoč moderna sredstva služi edinole interesom Rima ter zavira s tem prost razvoj slovenskega naroda«. Zavzame se tudi za »temeljitost študij kulturnih, gospodarskih in političnih ved in delavskega vprašanja« in seveda za ustanovitev slovenskega vseučilišča v Ljubljani. (po Benedetič, 1999:236-237)

Albin Prepeluh, eden vodilnih socialistov iz začetka 20. stoletja na Slovenskem, je ob nastanku nove države kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zapisal, da smo Slovenci stopili v to tvorbo »kot politični pesniki iz odpora proti dotedanjemu, nemodremu nemškemu pritisku, proti narodnim krivicam in drugim budalostim obeh vladajočih narodov habsburške monarhije.« Krleža pa je ugotovil, da se je »naša avstromadžarska stvarnost pijano pritrkljala pod prestol Karadjordjevićev kakor prazna steklenica piva v smeti.« (po Prunk, 1992:217)

Koncentracija intelektualnega potenciala slovenskega naroda je zorela skozi politične boje in politično zorenje slovenstva. Ta sinergija je pripeljala do prve slovenske univerze. Da pa je bila ta postavljena prav v Ljubljano, se je moro zgoditi še nekaj drugega. Ljubljana je morala postati edini možni politični center slovenstva.

 

Koncentracija intelektualne sile v središču!?

 

Pojem osi in središča je tu eden ključnih. Okrog osi se vse vrti. V moderni dobi, ki jo označuje prodor kapitalizma kot prevladujočega načina produkcije ljudi, je ta os urbano, so mesta, nasproti predmoderni fevdalni dobi, kjer so ta center monarhični dvor in fevdalne izpostave vključno z RKC utrdbami knezoškofij. 

Da iz naravnega rodu izraste družbeni narod, mora izgraditi strukturo. Družbeno strukturo. Mora vzpostaviti hierarhijo. K tej hierarhiji spada tudi oblikovanje centra. Za vzpostavitev ljubljanske univerze je bila pomembna bitka za centralnost med Trstom in Ljubljano. Mestoma je bil za položaj centra v igri tudi Gradec. Trst je bil največje slovensko mesto po številu prebivalcev slovenske narodnosti, odprto urbano središče mnogih kultur, odprto, pluralno, visoko razvito ekonomsko, kulturno, politično, skratka z vsemi potrebnimi potenciali, da se tam postavi še univerza in za tem politično centralo slovenske nacionalne države. Ljubljana je bila prestolnica dežele Kranjske, neko geografsko središče Slovencev, v resnici pa vedno zakotno mestece na družbenem, kulturnem in političnem obrobju monarhije. Slabost Trsta je bila v tem, da je bilo za polnokrvno prestolnico slovenstva v njem vseeno veliko Italijanov, resnici na ljubo so bili v njem Italijani v večni in da so ga zato Italijani imeli za svojega, slabost Ljubljane kot prestolnice pa je bila njena mentalna obrobnost in neambicioznost. Ljubljani je primanjkovala tudi ustrezna urbana in zlasti elitna infrastruktura.

Razprava o postavitvi univerze je bila tudi razprava o centru narodne skupnosti in o strukturiranosti slovenske družbe.  V Trstu je bila predstava o tem, da je nujno treba potegniti smele poteze in se ogniti politikantstva, najmočnejša. »Dovoljujemo si luksus boja med različnimi svetovnimi naziranji. Pri tem pa z ginljivim optimizmom niti ne opazimo, da nam je suknja raztrgana, da je skorja kruha, ki nam je odmerjena, pičla in neužitna. Zelo smo skromni. Smrdljiva zadovoljnost – Cankar naj mi oprosti ta plagijat – nam je legal v ude.« (D.M:1904, 21) Prvi in pravi korak iz te lenobne samozadovoljnosti naj bi bila slovenska trgovska visoka šola.  D.M. je bil prepričan, da trgovska visoka šola sodi v Trst »že iz tega vzroka, ker bodo njeni slušatelji v vednem živem kontaktu z velikanskim trgovskim prometom , ker b o d o v sredini živahnega trgovskega življenja, kar je zanje v pedagoškem oziru narav n o st neprecenljive vrednosti. Silne važnosti je ustanovitev slovenske trgovske akademije v Trstu tudi iz eminentno nacijonalnih obzirov. Čas je že, da se otresemo sentimentalne iluzije, da bo Ljubljana vedno metropola slovenskega naroda. Kar se tiče duševne kulture, morebiti, kar se tiče materijelne, pa skoraj gotovo ne. Naše skromno mnenje je, da bo prihodnja metropola slovenskega naroda Trst, izvzemši seveda slučaj, da izgubimo vse pogoje za nadaljno eksistenco. Gola previdnost nam torej veleva, da točimo produktivno energijo našega naroda ondi, kjer je zmožna največje ekspanzivnosti.« (D.M., 1904:22)

 

Henrik Tuma je bil najbolj izpostavljen zagovornik ideje, da se slovenska univerza ustanovi v Trstu. Tudi on ugotavlja, da vsi poudarjajo, kako »spada vseučilišče v centralen kraj, tudi v manjše mesto«. Ugotavlja tudi, da večina hoče, da je to geografsko središče, zanemarjajo pa na to, »ali je cel milieu tak, da se mladini odpira širše obzorje, da se mladina v svežem življenju razvija v samostojne značaje… Šola življenja pa je višja nad visoko šolo.« (Tuma, 1905a:147)  Ljubljano je kot možno središče odpravil z ironijo : »tako zvano središče Slovenije: ‘bela Ljubljana’« (Tuma, 1905b:165) Univerza sodi tja, »kjer je težišče narodne moči in veljave«, kjer so »velike knjižnice« in kjer bo univerza lahko »šola splošne visoke izobrazbe« (Tuma, 1905a:148) Tuma je pozval, naj se najprej odgovori na vprašanje, »kje iskati bodočnost slovenskemu narodu?«. Njegov odgovor: »Ravno ker je slovenski narod tako maloštevilen, ne more na sebi izdržati niti italijanske, niti germanske premoči, ako se ne oklene z vso doslednostjo edinega cilja pridobiti si največji emporij Avstrije, ki je eden najvažnejših v Evropi. In ravno pri trgovini ne pride v poštev številčnost naroda, ampak njegova žilavost in energija ter strokovna in praktična izobrazba.« (Tuma, 1905a:149)

Tuma je bil prepričan, da je treba slediti Napoleonovemu vzoru, ki je Slovence v Ilirskih provincah vezal na Jadransko morje in za center postavil Trst.

 Visoka stopnja gospodarske razvitosti, močno slovenstvo, živo dogajanje in predvsem geostrateški premislek so ga k temu spodbujali.  Prepričan je bil, da se »Nemci boje slovenske univerze v Trstu bolj kot one v Ljubljani! Iznebe se po tej poti večjega dela slovenskega dijaštva iz Gradca, ter obenem preprečijo, da se slovenstvo ne more razvijati s hitrejšim korakom ob Adriji, to je tam, kamor merijo končni cilji germanstva, ker smo jim nevarni mi in ne Italijani. Italijani bi nas pa z vso silo podpirali pri stremljenju univerze v Ljubljani, ker se nas odkrižajo izpred Adrije.« (Tuma, 1905b:166)

Ljubljanska oblast na čelu z županom Hribarjem je jasno zagovarjala Ljubljano kot edino možno mesto za slovensko univerzo. O tem so Ljubljančani spisali spomenico in organizirali vrsto shodov in formalnih pobud. Mihajlo Rostohar, mladi študent, ki je postal kasneje eden od prvih docentov na Univerzi v Ljubljani, se je od leta 1908 posebej izpostavil za ustanovitev univerze v Ljubljani. Prepričan je bil, da nam je »univerza potrebna, da si ustvarimo pravo narodno kulturo, katere nam nemško vzgojena inteligenca podati ne more; potrebujemo lastno visoko šolo, da si zmoremo vzgojiti dovolj inteligentnega naraščaja: danes je ena glavnih zaprek vsakega socialnega napredka Slovencev nemško uradništvo.«  Prvi korak bi bil koncentrirati intelektualne moči v obliki provizorične univerze na kaki bratski univerzi. Zavzel se je za svetovljansko neklerikalno Prago. Katoliški krogi so navijali za katolištvu bolj prijazni Krakow.

Knaflič v spomenici z naslovom Vseučilišče v Trstu leta 1912 spet izpostavlja, da nas bo vseučilišče »poživilo in ojačalo ne le splošno izobražensko marveč zlasti tudi politično in gospodarsko. Ta dvojni pomen vseučilišča daje našemu vseučiliškemu vprašanju njegovo vsebino, v njem tiči tudi vzrok, da ima ustanovitev vseučilišča toliko narodno-političnih nasprotnikov in da se je rešitev tega vprašanja tako zakasnila. Knaflič je trdil, da bo Trst za Slovence izgubljen tisti hip, ko bo tam ustanovljena italijanska pravna fakulteta brez slovenske paralele. K Trstu se je nagnila tudi katoliška Zora in celo narodna vlada v začetku leta 1919 računa na ustanovitev univerze v jugoslovanskem Trstu. Namreč, tudi Tumi je bilo jasno, da je postavitev univerze v Trst vezano na to, »da Trst postane naš. Trst mora postati slovanski, Je torej slednja naša bojna točka, pridobitev Trsta je za slovanski živelj eksistenčni pogoj. … Utrakvistična univerza v Trstu bi gotovo izpodrinila v kratkem nemški vpliv v mestu in potiskala italijanski živelj v ozadje na ta način, da postane Slovencem pristopna javna uprava v Trstu samem.« Seveda pa Tuma (1905c:186) vidi še en pogoj, da bi se to zgodilo. Za te cilje se mora »prenoviti celo naše socialno, politično in narodno življenje, mora dvigniti Slovenca s stopnje najrevnejšega naroda Avstrije na najodločnejše mesto.« Tuma je bil prepričan, da univerza v Ljubljani ponuja predvsem prevlado »srednjeveške reakcionarnosti ali psevdoliberalizma in oboje teroristično vpliva na mladino«, ker »kakor mrzel curek obliva njihovo nebrzdano mladeniško stremljenje.« (Tuma, 1905c:186)

Trst je v resnici izpadel iz igre kot lokacija za slovensko univerzo šele, ko je postalo jasno, da ga v novi državi, v kateri bo večina Slovencev, ne bo. Tekmo med Ljubljano in Trstom za prestolnico in s tem za univerzo je tako absolutno odločil zunanji dejavnik, mednarodne sile z določitvijo  meje Kraljevine SHS leta 1919. Trst je pripadel Italiji, Ljubljana pa je ostala središče slovenstva v Kraljevini SHS. 

Slovenski narod se je tako v tem elementu izčiščenja strukture, s tem ko je dobil brezprizivni center,  konstituiral.  In to je bilo šele leta 1919.  Dokler je deloval s svojim najbolj osveščenim centrom predvsem na Dunaju, kar je veljalo zlasti ob izbruhu narodnega gibanja v letu 1848, in zelo močno v Gradcu, Celovcu in Trstu v drugi polovici 19. stoletja, je slovenstvo živelo svoj policentrizem, kar ga je krepilo, vendar je umanjkanje enega centra šibilo proces utrjevanja naroda in elementov državnosti. 

Vzpostavitev nove države, pri kateri so Slovenci sodelovali s svojim političnim programom ali bolje, več političnimi programi, je okrepila tudi narodno tvorbo in nazadnje rešila vprašanje ali bo in kje stala prva slovenska univerza.

Ko se je narodno in univerzitetno povezalo, ko je slovenski narod uspel politično dozoreti do te mere, da je organiziral svoj politični in intelektualni center je bil usposobljen za naslednjo fazo: izgradnjo slovenske države.

Opombe

1 –  Objavljeno v zborniku Vloga Univerze v Ljubljani pri preoblikovanju naroda v državo«, Založba FDV, 2019, uredil dr. Igor Lukšič.

2 – »Leta 1948 se je vprašanje univerze premaknilo v središče političnih spopadov, pomen znanosti v življenju nasploh je postal večji, avtonomnost univerze pa je skupaj z načelom svobode znanosti pomenila bistven sestavni del nove ustavne ureditve.« (Brglez, 1999:28)

3 – »Ob preučevanju nastajanja slovenske univerze se na dlan postavlja ugotovitev, da ni šlo samo za večno podjarmljeno ljudstvo in zatirani narod, ampak prav toliko tudi za urbano nerazvitost in z njo povezano nesamozavestno in celo nesamosvojo mentalitetno strukturo.«  (Brglez, 1999:30)

4 – Uredništvo Omladine, glasila narodno-radikalnega dijaštva, ki je izhajalo v Trstu, je na koncu letnika 1905 popisalo število  avstrijskih srednjih šol po deželah. Na Dalmacijo in Kranjsko je prišlo pet gimnazij in dve realki. Ugotavlja tudi, da se »dijaštvo vseh avstrijskih narodov podučuje v svojem maternem jeziku, le Slovenci smo v tem oziru izjema. … Nas se še vedno pita samo v nemškem jeziku.« Zato se uredništvo ponovno zavzema za slovenske srednje šole. (Omladina št. 12, 1905:192)

5 – Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je imel Trst približno 70.000 Slovencev, Ljubljana pa 60.000.

6 –  Slovenski jezik je živel in preživel na podeželju, narod pa se utrjuje v mestu.

 

Viri

Benedetič, Ana (1999): Poti do univerze. 1848-1898-1909-1919. Studia humanitatis, Ljubljana.

Brglez, Alja (1999): Predgovor. V: Benedetič (1999).

Černič, Mirko (1909/1999): Slovenska visoka šola v Ljubljani. (faksimile). V: Benedetič (1999).

D.M. (1904): Iz poglavja o naši trgovski izobrazbi. Omladina, št.2, Trst.

Gestrin, Ferdo (1950): Slovenska zgodovina: 1813-1914. Ljubljana.

Krek, Janez Evangelist (1909): Naše vseučilišče. Zora, glasilo katoliško-narodnega dijaštva, letnik XV, Ljubljana.

Prunk, Janko (1992): Slovenski narodni vzpon. Narodna politika (1768-1992). Državna založba Slovenije, Ljubljana.

Savič, Milivoj (1898): Vseučilišče v Ljubljani. Ljubljanski zvon, Ljubljana.

Tuma, Henrik (1905a): Vseučiliščno vprašanje (I). Omladina, št. 10, Trst.

Tuma, Henrik (1905b): Vseučiliščno vprašanje (II). Omladina, št. 11, Trst.

Tuma, Henrik (1905c): Vseučiliščno vprašanje (III). Omladina, št. 12, Trst.

Veble, Andrej (1909): Boj za slovensko vseučilišče (faksimile). V: Benedetič (1999).

Vodušek, Božo (1926/27): Etika in politična misel Slovencev. Križ na gori III. Ljubljana.